DECEMBERSKE NOVICE

OBDAVČLJIVA DARILA

Za namene obdavčitve z dohodnino se darila v naravi delojemalcem štejejo za boniteto, če so zagotovljena v zvezi z zaposlitvijo. Darilo v naravi iz dohodkov iz zaposlitve je boniteta, če ga zagotovi delodajalec na podlagi ali zaradi zaposlitve nekdanjemu, sedanjemu ali bodočemu delojemalcu ali njegovemu družinskemu članu.

Ugodnosti v naravi (bonitete), ki jih prejmejo delojemalci, so načeloma obdavčljive z dohodnino. Nekatere ugodnosti niso obdavčljive (sploh niso predmet obdavčitve), spet druge pa so neobdavčene, če ne presegajo določenega zneska.

Obdavčljivo darilo se praviloma obdavči enako kot plačilo za opravljeno delo iz zaposlitve prejemnika, vključno s prispevki za socialno varnost. Bonitete iz drugega pogodbenega razmerja, med njimi tudi darila, na splošno delijo usodo obdavčitve dohodkov iz drugega pogodbenega razmerja, če so dane v zvezi z zaposlitvijo.

NEOBDAVČLJIVE UGODNOSTI

Nekatere ugodnosti delojemalcem pa niso obdavčljive (niso boniteta). Med nje spadajo:

• plačila delodajalca za dopolnilno izobraževanje in usposabljanje delojemalcev, ki je v zvezi z njegovim poslovanjem,
• plačila delodajalca za obvezne zdravstvene preglede delojemalcev po zakonu, ki ureja varnost in zdravje pri delu,
• plačila delodajalca za obvezno cepljenje delojemalcev po izjavi o varnosti z oceno tveganja delovnega mesta delojemalca na podlagi zakona, ki ureja varnost in zdravje pri delu,
• plačila delodajalca za zakonsko obvezno zavarovanje delojemalcev za nesreče pri delu, opustitev katerih bi pomenila kršitev zakona, in
• uporaba parkirnega prostora, ki ga delodajalec zagotovi delojemalcu.

NEODAVČLJIVE UGODNOSTI MAJHNE VREDNOSTI

Mednje spadajo ugodnosti manjših vrednosti (39/3/1 ZDoh-2), ki jih delodajalec zagotavlja vsem delojemalcem pod enakimi pogoji, kot so zlasti:

• regresirana prehrana med delom,
• uporaba prostorov za oddih in rekreacijo,
• pogostitve ob praznovanjih in
• v drugih podobnih primerih zagotavljanja običajnih ugodnosti.

Te ugodnosti niso obdavčljive (niso boniteta) praviloma zaradi majhne davčne osnove in tudi zaradi težavnosti vrednotenja in prisojanja vrednosti posamezne ugodnosti posameznemu delojemalcu. Take ugodnosti niso obdavčene z dohodnino in prispevki za socialno varnost. Če delodajalec zagotavlja ugodnost, katere vrednost je mogoče prisoditi posameznemu delojemalcu, je ta obdavčljiva. Vendar pa je lahko ugodnost kljub temu neobdavčena, če delavec (po Zakonu o delovnih razmerjih – ZDR-1) v posameznem mesecu ne prejme ugodnosti, večjih od 13 EUR, in mu jih delodajalec ne zagotavlja redno ali pogosto (39/5 ZDoh-2).

UGODNOSTI DO 13 EUR

Delodajalec obdavčljivih ugodnosti, ki jih ne zagotavlja redno ali pogosto, ne vključi v davčno osnovo delavca, če vrednost vseh njegovih bonitet v mesecu ne presega 13 EUR. Če boniteta ni obdavčena z dohodnino, delodajalec tudi prispevkov za socialno varnost ne obračuna. Če vrednost bonitet v posameznem mesecu presega 13 EUR, se obdavči celoten znesek. V celoti je boniteta obdavčena tudi, če jo delodajalec zagotavlja redno ali pogosto. Kaj pomeni redno ali pogosto, ni podrobneje določeno, tako da se to presoja za vsak primer posebej. Mesečno zagotavljanje bonitet pa se lahko šteje za redno.

OBRAVNAVA DARIL Z VIDIKA DDV

Če zavezanec ne ve, da bo nabavljeno blago uporabil za obdaritev delojemalcev, po mnenju Zveze RFR ob nabavi pridobi pravico do odbitka DDV. Če pa ve, da bo nabavljeno blago uporabil za obdaritev, lahko naredi tako, da DDV ne odbije. Ob podaritvi tako ne obračuna DDV od daril, ker te pravice ni izkoristil. Podaritev daril manjše vrednosti pod izpolnjenimi pogoji pa v nobenem primeru ni z DDV obdavčljiva transakcija.

ZDDV-1 tako določa, da se od daril manjše vrednosti ne plačuje DDV, če so izpolnjeni vsi ti pogoji:

• • prejemnik darila ne zagotovi proti dobave blaga ali storitev,
  • vrednost darila ne preseže 20 EUR,
  • darilo se daje v okviru opravljanja dejavnosti davčnega zavezanca in
  • darilo se daje občasno in ne istim osebam.

Če je zavezanec odbil DDV od nabavljenega blaga, njegova vrednost pa preseže 20EUR, je treba v vsakem primeru obračunati DDV. Davčna osnova od obdavčenih daril je nabavna cena blaga ali podobnega blaga oziroma lastna cena blaga, določena v trenutku uporabe oziroma podaritve. DDV je treba obračunati na dan, ko je darilo dano.

DDV od stroškov pogostitve (prehrane in pijače) ni odbiten!

OBDAVČITEV DARIL DRUŽINSKIM ČLANOM DELOJEMALCEV

Tudi darila, ki jih delodajalec na podlagi ali zaradi zaposlitve zagotovi družinskim članom delojemalcev, so praviloma obdavčljiva z dohodnino. Izjema velja za darilo, ki je decembra dano delojemalčevemu otroku do 15 let. Če njegova vrednost ne presega 42 EUR, se ne všteje v davčno osnovo delojemalca. Če ti pogoji niso kumulativno izpolnjeni, je celotna vrednost darila obdavčena pri delojemalcu. Celoten strošek darila delodajalec knjiži med druge stroške, ne pa med stroške reprezentance ali stroške dela.

OBDAVČITEV DARIL POSLOVNIM PARTNERJEM

Darila poslovnim partnerjem v obliki stvari izplačevalec knjiži kot strošek materiala, za namene davka od dohodkov pravnih oseb pa so to praviloma stroški reprezentance. Pogostitve izplačevalec knjiži kot stroške storitev (običajno so to stroški reprezentance).

Izjema velja še za darila poslovnim partnerjem od istega darovalca, katerih vrednost ne presega 42 EUR oziroma skupno 84 EUR v davčnem letu. Ta niso obdavčena z dohodnino in prav tako ne s prispevki za socialno varnost.

Če vrednost posamičnega darila presega 42 EUR ali vrednost vseh daril skupaj 84 EUR, je izplačevalec v neprijetnem položaju, ker je dolžan za poslovnega partnerja odtegniti akontacijo dohodnine. Darilo oziroma drug dohodek v naravi praviloma ovrednoti na podlagi primerljive tržne cene. Dohodnino obračuna na dan izplačila darila v denarju oziroma na dan prejema darila.

Akontacija dohodnine od drugih dohodkov znaša 25 %. Izplačevalec mora vrednost obdavčenega darila v naravi praviloma obrutiti. To pomeni, da vrednost darila poveča s koeficientom 1,33, da lahko od te vrednosti odtegne in plača akontacijo dohodnine v velikosti 25 %. Prejemnik (obdarjenec) namreč prejme darilo v neto vrednosti, zato je obrutenje potrebno, če od izplačevalca ne prejme drugega denarnega dohodka oziroma je ta nezadosten. Obrutenje ni potrebno, če izplačevalec ni dolžan odtegniti in plačati davčnega odtegljaja.

Stroški reprezentance so davčno priznani v velikosti 50 %. Po ZDDPO-2 so opredeljeni širše kot po ZDDV-1. Mednje spadajo stroški pogostitev, zabav in daril (z logotipom ali brez) ob poslovnih stikih zavezanca s poslovnimi partnerji (kupci ali dobavitelji). Stroški reprezentance nastajajo le v razmerjih s poslovnimi partnerji, in ne v razmerju z delojemalci ali drugimi osebami.

V praksi pa se vendarle ločuje med darili, ki so strošek reprezentance, in darili, ki so strošek reklame. Če se štejejo za reprezentančni strošek, so davčno priznana v velikosti 50 %, če pa so strošek reklame, so praviloma davčno priznana v celoti. Oboje pa se evidentira med stroške materiala.

Da davčnemu zavezancu od daril ni treba obračunati DDV, mora po ZDDV-1 izpolnjevati te pogoje:

• • • da darila daje v okviru opravljanja svoje dejavnosti,
    • da jih daje občasno,
    • da jih ne daje istim osebam
    • in da vrednost posameznega darila ne preseže 20 EUR.

Na tej podlagi je Durs zaključil, da se darila (na primer svinčniki, kape, majice, obeski za ključe, vžigalniki in podobni izdelki nižje vrednosti) z reklamno vsebino (logotip zavezanca), ki jih zavezanci kot propagandni material za promoviranje svojih dejavnosti, proizvodov ali storitev delijo na sejmih ali odprtjih obiskovalcem, lahko štejejo kot strošek reklame, in ne kot strošek reprezentance. Tudi stroški reklame so del stroškov storitev (skupina 41).

Od daril, katerih vrednost ne preseže 20 EUR in so dana pod predpisanimi pogoji (če jih podari v okviru opravljanja dejavnosti, občasno in ne istim osebam), pa zavezanec ne obračuna DDV, čeprav je ob nabavi oziroma izdelavi uveljavil odbitek DDV. Priporočljivo je, da zaradi zagotavljanja pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja DDV vodi evidenco o danih darilih. Pri darilih manjše vrednosti se tako lahko zgodi, da zavezanec uveljavi DDV, vendar ne obračuna izstopnega DDV. Od tovrstnih daril pa tudi ni dolžan popraviti vstopnega DDV.

DDV je treba obračunati do celotne vrednosti, ne samo od presežka nad 20 EUR. Obdavčljivi dogodek in obveznost za obračun DDV nastaneta, ko je blago dobavljeno, torej ko je dano darilo v blagu.

Zavezanec za DDV pa ne sme odbiti vstopnega DDV od izdatkov za reprezentanco, pri čemer se kot izdatki za reprezentanco štejejo izdatki za pogostitev in zabavo ob poslovnih ali družabnih stikih, izdatki za hrano in pijačo ter izdatki za nastanitev.

PLAČILO ZA POSLOVNO USPEŠNOST

Davčno ugodnejša obravnava plačila za poslovno uspešnost je določena v 12. točki prvega odstavka 44. člena Zakona o dohodnini – ZDoh-2. Pri tem gre za izplačilo, ki je vezano na kriterij poslovne uspešnosti. Treba je namreč upoštevati, da se plačilo za poslovno uspešnost že ob jezikovni razlagi veže na poslovno uspešnost izplačevalca dohodka in, da je za ugodnejšo davčno obravnavo dohodka treba določiti kriterije in merila za izplačilo, kamor vsekakor sodijo tudi kriteriji v zvezi s poslovnimi rezultati izplačevalca. Glede na navedeno se individualno določena izplačila vezana na delovno uspešnost posameznika ne morejo bolj ugodno davčno obravnavati.

Plačilo za poslovno uspešnost se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja do višine 100 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji oziroma do višine 100 % povprečne mesečne plače delavca, vključno z nadomestili plače, izplačanih za zadnjih 12 mesecev pri delodajalcu, če je to za zavezanca (delavca) ugodneje.

Da se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne všteva plačilo za poslovno uspešnost, morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:

–           gre za dohodek, izplačan v zvezi z delovnim razmerjem, pri čemer je lahko izplačan tudi v naravi, torej ni nujno, da gre za del plače za poslovno uspešnost kot jo določa zakon, ki ureja delovna razmerja, ki mora biti izplačan le v denarju,

–           dohodek ima po vsebini naravo plačila za poslovno uspešnost, torej ni relevantno poimenovanje dohodka v splošnem aktu delodajalca ali kolektivni pogodbi; kot plačilo za poslovno uspešnost se ne more obravnavati dohodek, ki po svoji naravi oziroma vsebini (glede na določitev upravičenosti) ni opredeljen z vezavo na poslovno uspešnost posameznega poslovnega subjekta, skupine ali njegovega sestavnega dela, temveč na delovno uspešnost posameznega delavca,

–           pravica do dohodka je določena v splošnem aktu delodajalca ali kolektivni pogodbi, torej plačilo, ki temelji samo na pogodbi o zaposlitvi ne izpolnjuje tega pogoja, in

–           dohodek je izplačan vsem upravičenim delavcem, torej dohodek mora biti izplačan vsem upravičenim delavcem po splošnem aktu delodajalca ali po kolektivni pogodbi.